Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (invalidna oseba).

Za invalidno osebo se šteje:

• oseba, za katero je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek,
• ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,
• ali če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik.

Družinski pomočnik je običajno ožji družinski član, ki ima isto stalno prebivališče kot invalidna oseba.

Družinski pomočnik je lahko le oseba, ki se je s tem namenom odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Družinski pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu. Družinski pomočnik ne more biti samostojni podjetnik.

Financiranje družinskega pomočnika je urejeno s strani občine in s strani invalidne osebe, ki izbere pravico do družinskega pomočnika.

Družinski pomočnik ima pravico do:

• delnega plačila za izgubljeni dohodek (»bruto« znesek 734,15 EUR) oziroma
• do sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek, če poleg opravljanja nalog družinskega pomočnika ostaja v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega.

Pri statusu družinskega pomočnika ne gre za vzpostavitev delovnega razmerja, kot ga ureja delovnopravna zakonodaja, zato tudi nima pravic iz delovnega razmerja (ni regresa, dopusta, bolniškega dopusta, …) in v tem razmerju tudi ni formalnega delodajalca.