Praviloma se delovno razmerje vzpostavi s sklenitvijo pisne pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Za delovno razmerje se šteje tudi, če med pogodbenima strankama ni sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, vendar pa v njem obstajajo elementi delovnega razmerja, določeni v Zakonu o delovnih razmerjih:

• prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca,
• delo za plačilo,
• osebno delo,
• nepretrgano opravljanje dela,
• delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca.

Zakon o delovnih razmerjih ureja le individualna delovna razmerja, to pomeni pravice in obveznosti iz delovnih razmerij med delavci in delodajalci, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Ureja delovna razmerja delavcev v zasebnem sektorju, pa tudi delovna razmerja delavcev v javnem sektorju, v kolikor ni za te s posebnim zakonom (Zakonom o javnih uslužbencih) drugače določeno. Z Zakonom o delovnih razmerjih so urejena tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov s posebnim zakonom drugače določeno. Prav tako se zakon uporablja za delovna razmerja pomorščakov, razen za vprašanja, ki so drugače urejena s posebnim zakonom.

Zakon o delovnih razmerjih se uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji in delavci, ki so pri njih zaposleni. Poleg tega se uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci (kot so na primer diplomatska ali konzularna predstavništva) in delavci, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena na območju Republike Slovenije. Za delavce, zaposlene pri tujem delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu, ki jih ta delodajalec napoti na delo v Republiko Slovenijo, veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (in kolektivnih pogodb), ki zagotavljajo nekatere pravice delavcev (kot so delovni čas, letni dopust, plača in druge), če je ta ureditev za delavca ugodnejša od ureditve po tujem pravu.