Ustava Republike Slovenije za človekove pravice in temeljne svoboščine predvideva:

• enakost pred zakonom – V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino; vsi so pred zakonom enaki;
• da se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in da je mogoče z zakonom predpisati le način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
• da so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, in jih ni dopustno omejevati z izgovorom, da jih ustava ne priznava ali da jih priznava v manjši meri.

Izjemna možnost začasne razveljavitve in omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je dopuščena v vojnem in izrednem stanju, vendar le v času trajanja vojnega ali izrednega stanja in v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.

Pod nobenim pogojem ni dopustno omejiti naslednjih pravic:

• nedotakljivost človekovega življenja,
• prepoved mučenja,
• spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih ter med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni,
• domneva nedolžnosti dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo,
• načelo zakonitosti v kazenskem pravu,
• pravna jamstva v kazenskem postopku,
• svoboda vesti.

Ustava našteje in določi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih mestoma omeji na skupino, kateri jih priznava – vsakdo, državljan, invalid, otrok, starši, avtohtona italijanska in madžarska narodna skupnost oziroma njen pripadnik, romska skupnost.