Bolnik, pri katerem je ugotovljena možganska smrt, se pred tem vedno zdravi na enoti za intenzivno terapijo. Tam se osebje z vsem svojim znanjem in s pomočjo nadvse zapletenih aparatur in postopkov ves čas trudi, da bi bolnika pozdravilo do te mere, da bi se njegovi možgani rehabilitirali in bi lahko normalno živel naprej. V mnogih primerih so uspešni, včasih pa kljub zdravljenju možgani nepopravljivo odpovedo in pride do možganske smrti. Šele po ugotovljeni možganski smrti in nič prej se začnejo prvi pogovori transplantacijskega koordinatorja s sorodniki pokojnika o darovanju organov. Šele ko je odvzem organov potrjen, se naredi tipizacijo tkiv darovalčevih organov. Šele po bolnikovi smrti je torej jasno, ali gre za darovalca ali ne, in takrat se poišče ustreznega prejemnika. Zato v nobenem primeru ni mogoče kakršno koli predhodno nedovoljeno sodelovanje med zdravniško ekipo iz centra za intenzivno terapijo in transplantacijskim timom.

V ekipi, ki organe kasneje odvzame ob prisotnosti transplantacijskega koordinatorja, so kirurgi, anesteziologi in medicinske sestre iz drugega oddelka, kot v ekipi, ki je darovalca zdravila za časa njegovega življenja. Če ET določi prejemnika, ki ni iz Slovenije, darovalčeve organe odvzame kirurška ekipa iz države prejemnika, ki z zdravniško ekipo, ki je darovalca zdravila, nima popolnoma nič skupnega.

Naloga Slovenia Transplanta pa je tudi to, da pravilnost teh izvajanj nadzoruje.