Vsak bolnik, ki je sprejet na zdravljenje v intenzivno enoto, je obravnavan enako. Osebje si prizadeva pozdraviti vsakogar. Ob sprejemu nihče ne vpraša, ali je bolnik darovalec ali ne. Podatek o opredelitvi za darovanje ni dostopen nikomur od zdravstvenega osebja razen transplantacijskemu koordinatorju, ki lahko v primeru možganske smrti s posebno profesionalno kartico ugotovi, ali je pokojni darovalec ali ne, pa še to šele po tem, ko je že vpisan čas smrti. Ker pa transplantacijskega koordinatorja pokličejo šele po ugotovljeni možganski smrti, osebje ne more vedeti za bolnikovo opredelitev o darovanju. Tudi zato so njegove možnosti za zdravljenje enake kot pri vseh ostalih bolnikih. Postopek izključuje tudi teoretično možnost, da bi prišlo do zlorabe.

Prav tako je v praksi nemogoče nekoga razglasiti za darovalca in ga ne zdraviti. Testi možganske smrti se morajo opraviti pri optimalnih pogojih, ki bi v primeru najmanjše možnosti za preživetje in delovanje možganov to tudi zaznali. Ob teh pogojih, ki jih ustvarimo s pomočjo aparatov in zdravil, se ugotovi neodzivnost možganov oz. nepovratna in dokončna okvara, ki pomeni smrt.

Zaradi teh optimalnih pogojev nastane možnost, da se še nekaj časa ohrani delovanje nekaterih drugih organov, ki jih lahko uporabimo za presaditev. Ob kakršni koli namerni opustitvi zdravljenja bi bili prav tako poškodovani tudi organi, ki bi jih lahko presadili.