Na tej strani si lahko preberete nekaj več o pojmu demokracija na splošno, o načinu izvajanja demokracije v naši državni, o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, ureditvi oblasti v naši državi ter ureditvi oblasti v EU.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so urejene v Ustavi Republike Slovenije, v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994) ter v ostalih pravnih aktih, veljavnih v Republiki Sloveniji.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so že v ustavi postavljene na posebno mesto, saj zanje velja:
enakost pred zakonom – V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino; vsi so pred zakonom enaki;
da se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in da je mogoče z zakonom predpisati le način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
da so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, in jih ni dopustno omejevati z izgovorom, da jih ustava ne priznava ali da jih priznava v manjši meri.
Izjemna možnost začasne razveljavitve in omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je dopuščena v vojnem in izrednem stanju, vendar le v času trajanja vojnega ali izrednega stanja in v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Pod nobenim pogojem ni dopustno omejiti naslednjih pravic:
nedotakljivost človekovega življenja,
prepoved mučenja,
spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih ter med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni,
domneva nedolžnosti dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo,
načelo zakonitosti v kazenskem pravu,
pravna jamstva v kazenskem postopku,
svoboda vesti.
Ustava našteje in določi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih mestoma omeji na skupino, kateri jih priznava – vsakdo, državljan, invalid, otrok, starši, avtohtona italijanska in madžarska narodna skupnost oziroma njen pripadnik, romska skupnost.
Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve sta zagotovljena v Ustavi Republike Slovenije, V ta namen posebej določa tudi:
varuha človekovih pravic za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil;
da ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti.
O zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča Upravno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu v skladu z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 26/2007 Skl. US: U-I-69/07-9). Tako ima posameznik v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po zahtevati:
odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta,
ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika,
V primeru kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil Zakon o ustavnem sodišču predvideva ustavno pritožbo, o kateri odloča Ustavno sodišče.
Ustavna pritožba se vloži pisno, priloži pa se ji v zakonu navedene listine in podatke. Zakon tudi našteva primere, ko ustavna pritožba ni dovoljena, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Takšne primere tudi našteva, vendar Ustavnemu sodišču ne odvzame možnosti ugotavljanja utemeljenosti pritožbe zaradi pomembnosti ustavnopravnega vprašanja.
V primeru obravnave ustavne pritožbe Ustavno sodišče lahko:
ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi in posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje;
če izpodbijani posamični akt temelji na predpisu ali na splošnem aktu, izdanem za izvrševanje javnih pooblastil, za katerega ustavno sodišče oceni, da bi bil lahko protiustaven ali nezakonit, začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti takšnega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, in odloči ob uporabi določb IV. poglavja tega zakona;
če ustavno sodišče razveljavi ali odpravi posamični akt, lahko odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti.
Zoper odločbe in sklepe, izdane v zadevah iz pristojnosti Ustavnega sodišča, ni dovoljena pritožba in je zato odločitev o ustavni pritožbi zadnje notranje pravno sredstvo.
S Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994)) so vlade podpisnice konvencije, članice Sveta Evrope ustanovile Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu.
Na podlagi te konvencije lahko katera koli oseba, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli s strani katere koli visoke pogodbenice zahteva obravnavo na sodišču. Konvencija določa kriterije sprejemljivosti zahteve, med katere sodijo tudi dejstvo, da so izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava, šest mesečni rok, da vloga ne sme biti anonimna, že obravnavana, očitno neutemeljena, da zlorablja pravice.
V primeru kršitev človekovih pravic pa ima posameznik tudi možnost vložiti pobudo pri varuhu človekovih pravic v skladu z Zakonom o varuhu človekovih pravic, ki določa, da lahko vsakdo, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine na varuha naslovi pobudo za začetek postopka pri varuhu. Postopek pri varuhu je neformalen in za stranke brezplačen.
Zakon določa tudi vsebino in obliko pobude, način obravnave pobude, pogoje za začetek obravnave pobude in začetek preiskave, pogoje za zavrnitev pobude in postopek na katerega varuh vodi postopek.
Varuh lahko začne postopek tudi na lastno pobudo in tudi obravnava širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji. V obeh primerih pa je varuh dolžan voditi postopek nepristransko in v vsaki zadevi pridobiti stališča prizadetih strani.
Državni zbor sestavlja 90 poslancev državljanov Republike Slovenije. Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila, volijo pa se na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem (volilni sistem). Poslanci se volijo po načelu, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev, in po načelu, da so v državnem zboru sorazmerno zastopani politični interesi. Kljub temu in ne glede na število prebivalcev oziroma pripadnikov narodne skupnosti, italijanska in madžarska narodna skupnost volita v državni zbor vsaka po enega poslanca.
Državni zbor se voli za štiri leta, mandatna doba pa lahko traja daljše obdobje v primeru vojne ali izrednega stanja ali pa krajše obdobje v primeru, da državni zbor tako sklene. Začetek in konec mandatne dobe sta časovno vezana na prvo sejo novo izvoljenega državnega zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po izvolitvi.
Državni zbor ima sedež v Ljubljani, lahko pa ima svoje seje in seje delovnih teles tudi zunaj državnega zbora.
Državni zbor dela na rednih in izrednih sejah, ki jih sklicuje z večino glasov vseh poslancev izvoljeni predsednik državnega zbora. Redne seje se sklicujejo v času rednih letnih zasedanj državnega zbora: v času pomladanskega zasedanja med 10. januarjem in 15. julijem in v času jesenskega zasedanja med 1. septembrom in 20. decembrom.
Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev, odloča pa z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina (2/3 navzočih ali vseh poslancev). Državni zbor posluje v slovenskem jeziku, poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti pa imata pravico govoriti in pisno vlagati predloge, pobude, vprašanja in druge vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Njuni govori in vloge se prevajajo v slovenski jezik.
Organizacija in delo državnega zbora ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslancev se urejajo s Poslovnikom državnega zbora, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Ustava Republike Slovenije določa zakonsko pristojnost državnega zbora: "Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom" in to v večfaznem zakonodajnem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.
Zakoni morajo biti v skladu z ustavo, s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti poleg tega v skladu z zakoni in z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
Državni zbor zlasti:
1. sprejema:
akte o spremembi ustave;
zakone in druge odločitve;
ratificira mednarodne pogodbe;
sprejme poslovnik državnega zbora.
avtentične razlage zakonov;
uradna prečiščena besedila zakonov;
državni proračun, rebalans državnega proračuna, spremembe državnega proračuna in zaključni račun državnega proračuna;
odloke, resolucije, deklaracije, priporočila in sklepe ter
uradna prečiščena besedila zakonov.
2. voli oziroma imenuje in razrešuje:
predsednika vlade (na predlog predsednika republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin);
ministre (na predlog predsednika vlade);
sodnike ustavnega sodišča (na predlog predsednika republike);
sodnike (na predlog sodnega sveta);
pet članov sodnega sveta (na predlog predsednika republike);
imenuje člane računskega sodišča;
imenuje guvernerja centralne banke;
varuha človekovih pravic (na predlog predsednika republike);
predsednika državnega zbora;…
3. Poleg tega državni zbor:
lahko razpiše referendum;
lahko odredi parlamentarno preiskavo;
na predlog vlade odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi ter odloči o uporabi obrambnih sil;
nadzoruje izvajanje obrambe;
lahko izglasuje zaupnico vladi;
lahko izglasuje nezaupnico vladi;
dovoli začetek kazenskega postopka zoper;
odloča o imuniteti poslancev, sodnikov ustavnega sodišča in sodnikov;
lahko pred ustavnim sodiščem obtoži predsednika republike, predsednika vlade ali ministre kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij;
lahko razreši sodnika (v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo ali na predlog sodnega sveta, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon).
Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov in ima 40 članov.
Sestavljajo ga:
štirje predstavniki delodajalcev;
štirje predstavniki delojemalcev;štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev;
šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti;
dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov.
Člani državnega sveta se volijo za dobo petih let.
Državni svet sklepa, če je na seji navzoča večina članov, in odloča z večino opredeljenih glasov navzočih članov, z izjemo zahteve za razpis referenduma, ki jo sprejme z večino glasov vseh članov.
predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Izvoli se na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah z večino veljavnih glasov in mora biti državljan Republike Slovenije.
Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma, mandatna doba pa se lahko podaljša v primeru vojnega ali izrednega stanja. Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora.
Ustava Republike Slovenije določa prisego, ki jo predsednik izreče pred nastopom funkcije:
"Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije."
V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije ter tudi med zadržanostjo predsednika republike, funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora.
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to lahko z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči o odvzemu funkcije in odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.
Kadar se državni zbor ne more sestati, predsednik republike na predlog vlade odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi. Lahko tudi izdaja uredbe z zakonsko močjo, s katerimi se lahko pod določenimi pogoji izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine. Odločitve, ki jih sprejme, da v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
Predsednik republike lahko razpusti državni zbor in razpiše nove volitve:
če državni zbor v ustavno določenem postopku ne izvoli predsednika vlade;
če državni zbor po tem, ko predsednik vlade ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, v 30 dneh ne izvoli novega predsednika vlade ali dotedanjemu ne izglasuje zaupnice.
Vlada Republike Slovenije je organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije. Sestavljajo jo predsednik in 17 ministrov, ki so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru.
Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade, ki ga na tajnem glasovanju izvoli državni zbor z večino glasov vseh poslancev. V primeru neizvolitve, ustava določa poseben postopek za izvolitev predsednika vlade.
Na predlog predsednika vlade državni zbor imenuje in razrešuje ministre, ki se pred izvolitvijo predstavijo pristojni komisiji državnega zbora in odgovarjajo na njena vprašanja.
Ustava Republike Slovenije določa prisego, ki jo predsednik vlade in ministri izrečejo pred nastopom funkcije:
"Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije."
Vlada je kolegijski organ, v katerem predsednik vlade skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov, ministri so skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.
Če predsednik vlade ali ministri pri opravljanju svoje funkcije kršijo ustavo in zakone, jih državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to lahko z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči o odvzemu funkcije in odloči o začasni nemožnosti opravljanja funkcije.
Funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra. Poleg tega lahko državni zbor izglasuje nezaupnico vladi, in sicer ali s sprožitvijo interpelacije o delu vlade ali posameznega ministra, ali tako da v ustavno določenem postopku izvoli novega predsednika vlade, s čimer je dotedanji predsednik vlade razrešen. Predsednik vlade pa lahko tudi sam zahteva glasovanje o zaupnici vladi, pri čemer lahko ob neizvolitvi in na ustavno določen način, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve
državnemu zboru ali predsedniku republike predlaga razglasitev vojnega ali izrednega stanja, nujne ukrepe in njihovo odpravo;
predsedniku republike predlaga sprejem uredb z zakonsko močjo med vojnim ali izrednim stanjem
v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe predlaga ustavnemu sodišču izrek mnenja o njeni skladnosti z ustavo, na katero je vezan državni zbor;
sproti obvešča državni zbor o predlogih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, o čemer državni zbor sprejema za vlado obvezna stališča;
izdaja predpise in sprejema druge pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države;
predlaga državnemu zboru državni proračun, nacionalne programe in druge splošne akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne politične usmeritve za posamezna področja iz pristojnosti države.
Državna uprava
kot del izvršilne oblasti v Republiki Sloveniji izvršuje upravne naloge.
Upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote, pa tudi javne agencije ali osebe javnega prava, posamezniki in pravne osebe zasebnega prava, ki imajo podeljeno javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog.
Uprava opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov ter po pravilih stroke in mora biti politično nevtralna. Pri svojem delu mora ravnati nepristransko in ne sme dajati neupravičenih koristi in prednosti posameznicam oziroma posameznikom, pravnim osebam ali interesnim skupinam. Strankam mora uprava zagotoviti spoštovanje njihove osebnosti in osebnega dostojanstva ter čim hitrejše in čim lažje uresničevanje njihovih pravic in pravnih koristi, skrbeti mora za obveščenost javnosti o načinu poslovanja in uresničevanja pravic strank.
Uprava mora strankam omogočiti posredovanje pripomb in kritik glede svojega dela ter te pripombe in kritike obravnavati in nanje odgovarjati v razumnem roku.
Uradni jezik v upravi je slovenščina, na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pa tudi italijanščina oziroma madžarščina.
Zaposlitev v upravnih službah je mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Uprava na podlagi Zakona o državni upravi (ZDU-1-UPB4, Uradni list RS, št. 113/2005 – uradno prečiščeno besedilo) opravlja:
naloge pri sodelovanju pri oblikovanju politik – pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov ter druga gradiva ter zagotavlja drugo strokovno pomoč pri oblikovanju politik;
izvršilne naloge – izvršuje zakone in druge predpise, ki jih sprejema državni zbor, ratificirane mednarodne pogodbe, državni proračun, podzakonske predpise in druge akte vlade, za namen izvajanja teh nalog izdaja predpise in posamične akte ter interne akte, vstopa v imenu in za račun Republike Slovenije v civilnopravna razmerja ter opravlja materialna dejanja;
naloge inšpekcijskega nadzora – inšpekcijski nadzor nad izvajanjem predpisov;
naloge spremljanja stanja – spremlja stanje družbe na področjih, za katera je pristojna, in skrbi za njen razvoj v skladu s sprejeto politiko države ter vzpostavi, vodi, vzdržuje in povezuje zbirke podatkov in evidence;
razvojne naloge – spodbuja oziroma usmerja družbeni razvoj;
naloge zagotavljanja javnih služb – zagotavlja opravljanje javnih služb v skladu z zakonom in sicer v javnih zavodih in gospodarskih družbah ter v drugih organizacijskih oblikah, ki jih določa zakon, lahko pa tudi v upravnih organih.
V Republiki Sloveniji je na področju Višjega sodišča v Celju 6 okrajnih sodišč, na področju Višjega sodišča v Kopru 9 okrajnih
sodišč, na področju Višjega sodišča v Ljubljani 19 okrajnih sodišč in na področju Višjega sodišča v Mariboru 10 okrajnih
sodišč.
Okrajna sodišča so pristojna:
I. v kazenskih zadevah:
za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, razen v
zadevah kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega
obveščanja;
za opravljanje preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj iz prejšnje točke;
za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon;
II. v civilnih zadevah za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji:
v pravdnih zadevah v skladu z zakonom o pravdnem postopku;
v zapuščinskih in drugih nepravdnih zadevah, če zakon ne določa drugače, ter za vodenje zemljiške knjige;
v zadevah izvršbe in zavarovanja, če zakon ne določa drugače;
III. za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah, kadar tako določa zakon;
IV. za opravljanje zadev pravne pomoči, za katere ni po zakonu pristojno drugo sodišče, in za opravljanje mednarodne pravne
pomoči v zadevah o prekrških.
V Republiki Sloveniji so okrožna sodišča s sedeži v Celju, Kopru, Kranju,
Krškem, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu, na Ptuju in v Slovenj Gradcu.
Okrožna sodišča so pristojna:
I. v kazenskih zadevah:
za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera niso pristojna okrajna sodišča;
za opravljanje preiskave oziroma preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj iz prejšnje točke;
za opravljanje predhodnega postopka in sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih mladoletnikov;
za odločanje na prvi stopnji o izvršitvi kazenske sodbe tujega sodišča;
za izvrševanje kazenskih sodb iz 1., 3. in 4. točke ter za izvrševanje kazenskih sodb okrajnih sodišč;
za odločanje o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine;
za odločanje v zunajobravnavnem senatu (tudi v kazenskih zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč);
za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon;
za opravljanje nadzorstva glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci ter nadzorstva nad priporniki;
II. v civilnih zadevah za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji:
v pravdnih zadevah v skladu z zakonom o pravdnem postopku;
o priznanju tujih sodnih odločb;
v zadevah prisilne poravnave in stečaja ter likvidacije, kadar je v pristojnosti sodišča, ter v sporih v zvezi z njimi;
v sporih o pravicah intelektualne lastnine;
o predlogih za izdajo začasnih odredb vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih, oziroma zadevah, v katerih je dogovorjena arbitražna pristojnost ter o predlogih za izdajo začasnih odredb v zadevah v zvezi z intelektualno lastnino;
v nepravdnih postopkih o zadevah, za katere tako določa zakon;
III.za vodenje sodnega registra;
IV. za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah, če tako določa zakon;
V. za opravljanje zadev pravne pomoči v zadevah iz točke I. do IV. in za opravljanje mednarodne pravne pomoči, če zakon za posamezne vrste zadev ne določa drugače.
VI. Okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Republike Slovenije, je pristojno tudi za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna ter za odločanje o vpisih v register ladij.
VII. Za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine je na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami.
V Republiki Sloveniji so višja sodišča s sedeži v Celju, Kopru, Ljubljani in Mariboru.
Višja sodišča so pristojna:
za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja;
za odločanje v sporih o pristojnosti med okrajnimi oziroma okrožnimi sodišči s svojega območja in za odločanje o prenosu
pristojnosti na drugo okrajno oziroma okrožno sodišče s svojega območja;
za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon
določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje;
za sojenje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe sodišča prve stopnje v zadevah iz prejšnje točke ter o pritožbah
zoper odločbe sodišč prve stopnje, za katere tako določa zakon;
za sojenje na tretji stopnji o rednih pravnih sredstvih zoper odločbe sodišč druge stopnje;
za odločanje o izrednih pravnih sredstvih zoper odločbe sodišč, razen v primerih, ko je za odločanje o izrednem pravnem
sredstvu pristojno drugo sodišče;
za odločanje v sporih o pristojnosti med nižjimi sodišči, razen v primerih, ko zakon določa, da je za odločanje o takšnem
sporu pristojno drugo sodišče;
za odločanje o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon;
za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon.
O predlogih za dopustitev kontrole pisem in drugih pošiljk ter nadzorovanje in snemanje telekomunikacij in nadzorovanje
telekomunikacij z izpisom telekomunikacijskega prometa v Republiki Sloveniji odloča predsednik Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije oziroma v njegovi odsotnosti podpredsednik.
Po Zakonu o upravnem sporu na prvi stopnji odloča Upravno sodišče Republike Slovenije, ki ima sedež v Ljubljani in zunanje oddelke v Celju, Novi Gorici in Mariboru ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države). O pritožbi in o reviziji odloča Vrhovno sodišče.
Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi in skrbi za enotno sodno prakso.
Sodišče je državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb in odločb drugih državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil v primerih, ki jih določa zakon.
Sodno oblast izvajajo sodniki na sodiščih. Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Pri opravljanju so sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon, funkcija sodnika pa je trajna.
Sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, a območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, pa tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka ta jezik uporablja.
Sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah.
Ustava Republike Slovenije določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, sodi pa mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Prav tako pa je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava,
o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni,
o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni,
o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi,
o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti,
o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi,
o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi,
o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado,
o odgovornosti predsednika republike iz 109. člena ustave in predsednika vlade ter ministrov iz 119. člena ustave,
o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank,
o pritožbah v postopku potrditve poslanskih mandatov,
v drugih zadevah, ki so mu naložene z zakoni.
(2) V postopku ratifikacije mednarodne pogodbe ustavno sodišče izreka mnenje o njeni skladnosti z ustavo na način, ki ga določa ta zakon.
(3) Pri odločanju o zadevah iz pristojnosti iz prve do pete alinee prvega odstavka tega člena odloča ustavno sodišče tudi o ustavnosti in zakonitosti postopkov, po katerih so bili ti akti sprejeti.
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.
Sestavljeno je iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor za dobo devetih let.
Ustava Republike Slovenije določa, da prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih.
Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo) ureja občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti, ki se ustanovijo z zakonom po prej opravljenem referendumu.
Z Zakonom o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij je v Republiki Sloveniji ustanovljenih 210 občin, med katerimi je 11 mestnih občin (Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Slovenj Gradec in Velenje).
Organi občine so:
občinski svet, ki je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine ter šteje od 7 do 45 članov;
župan, ki predstavlja in zastopa občino, predstavlja občinski svet, ga sklicuje in vodi seje občinskega sveta, vendar nima pravice glasovanja ter opravlja druge zakonsko določene naloge in
nadzorni odbor, ki je najvišji organ nadzora javne porabe v občini.
Upravne, strokovne, pospeševalne in razvojne naloge ter naloge v zvezi z zagotavljanjem javnih služb iz občinske pristojnosti opravlja občinska uprava.
Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.
V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine ter opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, ki jih lahko z zakonom prenese na občine država, v kolikor za to zagotovi tudi potrebna sredstva.
Občina mora biti sposobna zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev in izpolnjevati druge naloge v skladu z zakonom, pri čemer zakon določa pogoje: popolna osnovna šola; primarno zdravstveno varstvo občanov (zdravstveni dom ali zdravstvena postaja); komunalna opremljenost (oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, oskrba z električno energijo); poštne storitve; knjižnica (splošna ali šolska); prostori za upravno dejavnost lokalnih skupnosti. Občina ima najmanj 5000 prebivalcev, pri čemer zakon določa izjeme.
Mesto lahko dobi status mestne občine, če ima najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest, od tega najmanj polovico v terciarnih in kvartarnih dejavnostih in je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja.
Ustava določa, da je pokrajina samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Ustava določa tudi, da se pokrajine ustanovijo z zakonom, s katerim se določi tudi njihovo območje, sedež in ime, država pa nanje prenese opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti ter za to zagotovi potrebna sredstva. S tem je podana pravna podlaga za sprejem ustrezne zakonodaje, ki bi omogočila ustanovitev pokrajin.
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti ter opravljajo nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela v zadevah, ki jih je na organe lokalne skupnosti prenesla država.
Ideja, naj bo ljudstvo tisto, ki vlada, se je
prvič pojavila v antični Grčiji, kjer so se z nastankom mestnih držav izoblikovale prve
demokratične institucije. Njihovo glavno načelo je bilo neposredna demokracija. Ne gre
spregledati, da vsi prebivalci antične Grčije niso imeli enakih pravic, saj je bilo
suženjstvo še vedno prisotno, in da torej ideja "vladavine ljudstva" ni mogla vključevati
vseh. Ne gre spregledati niti vrste kritik takšnega političnega sistema, ki so nastale že
v takratnem času. Ne glede na povedano pa ostaja nesporno, da je šlo v kontekstu časa za
izjemno napredno idejo, ki se je skozi zgodovino izoblikovala v takšen model demokracije, kot
ga poznamo danes. Današnji model namreč še vedno temelji na enakem, prvotnem prepričanju, naj
bo ljudstvo tisto, ki odloča in vlada. Tudi opredelitve sodobne demokracije se še vedno
opirajo na prvotno idejo "naj bo ljudstvo tisto, ki vlada" pri pojasnjevanju njenega bistva.
Sodobne demokracije so v glavnem predstavniške
demokracije. Gre za obliko posredne demokracije, pri kateri oblast izvajajo izvoljeni
predstavniki. Ti v imenu ljudstva sprejemajo odločitve. Z izvolitvijo je predstavnikom
podeljen mandat. Mandat je mogoče razumeti kot pooblastilo ljudstva, ki izvoljenega
predstavnika pooblašča, da zastopa interese svojih volivcev.
Parlament je v predstavniški demokraciji poglavitna institucija, saj gre za kraj, kjer se
odloča. Parlament izvaja zakonodajno funkcijo, kar pomeni, da je med njegovimi najpomembnejšimi
nalogami sprejemanje predlaganih zakonov, ratificiranje mednarodnih pogodb in sprejemanje državnega
proračuna. Zelo pomembna naloga parlamenta pa je tudi nadzorovanje vlade. Ta pa je telo izvršilne
oblasti, zato predlaga večino predpisov.
Predstavniško demokracijo poznamo tudi v Sloveniji. Državni zbor sestavlja
90 poslancev in se voli
za štiri leta. Poslance Ustava RS opredeljuje kot predstavnike vsega ljudstva. Svojevrstna posebnost
naše države je državni svet. Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih
in lokalnih interesov, in lahko državnemu zboru predlaga sprejem zakonov, daje državnemu zboru mnenje
o vseh zadevah iz njegove pristojnosti, zahteva, da državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o
njem še enkrat odloča, zahteva razpis referenduma ali zahteva preiskavo o zadevah javnega
pomena. Državni svet ima 40 članov, ki se volijo za dobo petih let.
Vlado sestavljajo predsednik in ministri, ki so skupaj v okviru svojih pristojnosti samostojni
in odgovorni državnemu zboru. Vlada določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države. V
ta namen izdaja predpise in sprejema druge pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske
in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh
področjih iz pristojnosti države.
Predstavniška demokracija v sebi nosi temeljni problem: ob volitvah predstavnikov volivci
formalno sicer izvolijo tiste kandidate, za katere menijo, da bodo zastopali njihove
interese. Dejstvo pa je, da niti kandidati niti volivci v danem trenutku ne poznajo
vseh odločitev, ki jih bo oblast morala sprejeti v svojem mandatu. Odgovor na izpostavljeni
problem je lahko le sodelovanje zainteresiranih javnosti pri odločanju. Na ta način lahko
izvoljeni predstavniki iščejo usmeritve v zvezi z odločitvami pri javnosti, za katere
uveljavljanje interesov so pooblaščeni z izvolitvijo.
Pogost izraz, ki ga zasledimo v zvezi s sodelovanjem
javnosti pri odločanju ali participacijo je participativna demokracija. Poenostavljeno bi lahko
rekli, da je participativna demokracija eden od možnih modelov demokracije, ki ga je mogoče razviti
na osnovi predstavniškega modela demokracije. Slednji nosi v sebi temeljni problem,
zato zagovorniki participativne demokracije vidijo možno
rešitev v preoblikovanju predstavniškega modela v model participativne demokracije. Slednji
namreč uvaja več neposrednega sodelovanja pri odločanju in naj bi zato odpravljal
pomanjkljivosti posredne demokracije.
Vse večja dostopnost informacijsko
komunikacijskih tehnologij po eni strani, in čedalje večja potreba po oživljanju
interesa sodelovanja v demokratičnih procesih po drugi strani, sta botrovali nastanku
E-demokracije. Politologi zaenkrat še niso podali jasne in enotne definicije, kaj
E-demokracija (digitalna demokracija, kibernetična demokracija) je, zagotovo pa
lahko rečemo, da je povezana z aktivnostmi vlad, izvoljenih predstavnikov, političnih
strank ali skupinami posameznikov. Ti na spletnih straneh ponujajo različna spletna
orodja, ki zainteresiranim javnostim približujejo demokratične procese, jih delajo
bolj dostopne in neposredne ter tako omogočajo širši vpliv na politične odločitve, ter
tako povečujejo transparentnost odločanja in odgovornost odločevalcev.
Spletna orodja, ki so na voljo zainteresiranim javnostim so lahko različna, vsa pa služijo
osnovnemu namenu – razviti komunikacijo med odločevalci na eni ter zainteresiranimi javnostmi
na drugi strani, ki naj preraste v dialog oziroma posvetovanje z javnostmi.
E-demokracija na e-upravi v ta namen ponuja različne možnosti, ki segajo od informiranja do
posvetovanja z javnostmi.
Možnosti za E-demokracijo v Sloveniji pa ponujajo tudi nekatera druga spletna mesta. Takšno spletno mesto je na primer neodvisni portal http://inepa.si/e-participacija.si/, ki ponuja veliko informacij in možnosti tvornega sodelovanja javnosti pri sprejemanju odločitev.
Volilni sistem je skupek vseh pravnih aktov, ki urejajo vprašanja povezana z volitvami. Zaradi njegove pomembnosti za
posameznika, ki voli, in za tistega, ki je voljen, Ustava Republike Slovenije v poglavju Državni zbor določa, da to vprašanje
ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Že ustava pa določi, da se poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob
štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov
kandidatom.
Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ-UPB1, Uradni list RS, št. 109/2006 – uradno prečiščeno besedilo) določa, da se poslanci
državnega zbora volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem.
Nadalje zakon določa, da se poslanci volijo po volilnih enotah in po načelu, da se en poslanec voli na približno enako število
prebivalcev. Oblikuje se torej 8 volilnih enot, v katerih se voli v vsaki po 11 poslancev, kar znaša 88 poslancev, italijanska
in madžarska narodna skupnost pa volita v državni zbor vsaka po enega poslanca. Skupaj ima državni zbor 90 poslancev.
Volitve poslancev vodijo in izvajajo volilne komisije in volilni odbori. Volilne komisije se imenujejo za štiri leta, volilni
odbori pa za vsake volitve. Volilne komisije so: državna volilna komisija, volilne komisije volilnih enot in okrajne volilne
komisije. Za volitve poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti se imenujeta volilni komisiji posebnih volilnih enot.
skrbi za zakonitost volitev in enotno uporabo določb tega zakona, ki se nanašajo na volilne postopke,
usklajuje delo volilnih komisij volilnih enot in okrajnih volilnih komisij in daje strokovna navodila v zvezi z izvajanjem tega zakona ter nadzoruje njihovo delo,
predpiše obrazce za izvrševanje tega zakona,
določa enotne standarde za volilni material in določa druge materialne pogoje za izvedbo volilnih opravil,
objavlja izide volitev v državni zbor,
izdaja potrdila o izvolitvi,
ugotavlja, katere liste kandidatov so na ravni države prejele štiri ali več odstotkov glasov, oddanih za vse liste,
skrbi za izvedbo glasovanja na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije,
organizira izobraževanje za člane drugih volilnih organov,
Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let
starosti, razen osebe, ki mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost
ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnost ter ni sposoben razumeti pomena, namena in
učinkov volitev.
Pravico voliti uresničuje volivec v volilni enoti, v kateri ima stalno prebivališče oziroma, kjer je imel zadnje stalno
prebivališče sam ali eden od staršev osebe, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ali se o tem sam odloči.
Pravico voliti in biti voljen za poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imajo pripadniki teh narodnih
skupnosti, ki imajo volilno pravico.
Volivci glasujejo osebno in tajno z glasovnicami. Nihče ne more glasovati po pooblaščencu.
Nihče ne sme biti klican na odgovornost zaradi glasovanja, niti se ne sme od njega zahtevati, naj pove, ali je glasoval, kako
je glasoval oziroma zakaj ni glasoval.
Zakonodajni postopek je postopek, ki določa način sprejemanja zakonov. V Republiki Sloveniji državni zbor kot zakonodajno telo sprejema zakone v večfaznem postopku, če ni s Poslovnikom državnega zbora drugače določeno.
Zakon lahko predlaga vlada, poslanec, državni svet ali najmanj 5.000 volivcev. Postopek je sestavljen iz predhodne obravnave in rednega zakonodajnega postopka, ki je sestavljen iz prve, druge in tretje obravnave.
Poslovnik določa tudi skrajšani postopek, po katerem se obravnava predlog zakona v primerih, ko gre za
manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona,
prenehanje veljavnosti posameznega zakona ali njegovih posameznih določb,
manj zahtevne uskladitve zakona z drugimi zakoni ali s pravom Evropske unije,
spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem oziroma z odločbo ustavnega sodišča.
Poslovnik določa tudi nujni postopek za sprejem zakona, po katerem se obravnava predlog zakona kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, lahko vlada predlaga sprejem zakona po nujnem postopku.
V poslovniku je določen tudi postopek podajanja mnenj in soglasij lokalnih skupnosti v zakonodajnem postopku in na kakšen način se opravlja ponovno odločanje o zakonu v primerih, ko državni svet zahteva ponovno glasovanje o zakonu.
Poslovnik pa določa tudi postopek za sprejem avtentične razlage zakona, prečiščenih besedil in postopek s predlogi zakonov po izteku mandatne dobe državnega zbora.
Poleg zakonodajnega postopka na ravni države poznamo še:
postopek obravnave zadev EU,
postopek za sprejem državnega proračuna, rebalansa državnega proračuna, spremembe državnega proračuna in zaključnega računa državnega proračuna
postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe
postopek za sprejem drugih aktov državnega zbora (odlok, resolucijo, deklaracijo, priporočilo in sklep, ki jih lahko, če z ustavo, z zakonom ali s poslovnikom ni določeno drugače, predlaga vsak poslanec, matično delovno telo ali vlada)
postopek za spremembo ustave
postopek v zvezi z referendumom
postopek obtožbe predsednika republike, predsednika vlade in ministrov
Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo) postavi osnovno vodilo delovanja občine in določi, da občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni.
Občinski svet z dvotretjinsko večino vseh članov na podlagi zakona sprejme svoj statut, ki določa temeljna načela za organizacijo in delovanje občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov razen glede organov občinske uprave, način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini, ki jih določa zakon.
Sicer občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti z odloki, odredbami, pravilniki in navodili, iz prenesene pristojnosti pa z odloki in drugimi predpisi, določenimi z zakoni. Vsi akti, ki jih občina sprejme morajo temeljiti na zakonu in drugem zakonitem predpisu in morajo biti objavljeni v uradnem glasilu, veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno.
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine odloča v upravnem sporu pristojno sodišče.
Določbe Zakona o lokalni samoupravi o splošnih in posamičnih aktih občine se smiselno uporabljajo tudi za splošne in posamične akte pokrajine in drugih oblik povezovanja lokalnih skupnosti, če ni z zakonom določeno drugače.
Sodelovanje pri odločanju je lahko posredno – preko volitev ali neposredno.
Ustava Republike Slovenije kot neposredne oblike sodelovanja pri odločanju določa zakonsko in ustavnorevizijsko iniciativo, pri katerih lahko 5.000 oziroma 30.000 volivcev predlaga zakon ali spremembo ustave ter zakonodajni referendum, ki ga lahko zahteva 40.000 volivcev.
Poleg navedenih oblik, pa ima v skladu z ustavo vsak državljan tudi pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena.
Pri odločanju na ravni lokalne samouprave pa zakon kot neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini predvideva zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.
Ljudska iniciativa je oblika neposredne demokracije. V Ustavi Republike Slovenije se pojavlja v obliki zakonske in ustavnorevizijske iniciative, kar pomeni, da lahko 30.000 volivcev predlaga spremembo ustave in 5000 volivcev predlaga spremembo zakona.
Ljudsko iniciativo obravnava tudi Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo).
Ljudsko iniciativo pravno urejajo tudi akti lokalnih skupnosti, ki jo predvidijo kot obliko neposrednega sodelovanja občanov pri odločanju.
Slovenski državljani smo 1. maja 2004 postali državljani EU. Evropsko državljanstvo, ki slovenskega ne nadomešča, temveč ga dopolnjuje, prinaša nove pravice, med drugim:
pravico do prostega gibanja na ozemlju EU - Kot državljan EU imamo pravico vstopiti v katero koli državo EU brez posebnih formalnosti. Potrebujemo le veljaven potni list ali osebno izkaznico. Pri tem lahko preveri veljavnost identifikacijskih dokumentov, vendar nas ne sme spraševati o namenu in trajanju našega potovanja. Pravica do potovanja se lahko omeji le zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.
pravica do prebivanja na ozemlju držav članic - Kot državljani EU lahko prebivamo in se naselimo v kateri koli državi EU. Za obdobja, krajša od 3 mesecev, potrebujemo le veljavno osebno izkaznico ali potni list. Za obdobja, daljša od 3 mesecev, imate pravico do stalnega prebivanja v drugi državi EU, če:
ste v državi EU gostiteljici delavec ali samozaposlena oseba;
ste vpisani na zasebno ali javno izobraževalno ustanovo z glavnim namenom, da tam študirate, vključno s poklicnim usposabljanjem; ali
imate zadostna finančna sredstva zase in za svoje družinske člane ter zdravstveno zavarovanje, ki zajema vsa tveganja v državi EU gostiteljici.
pravico voliti in biti izvoljen za poslanca na volitvah v Evropski parlament ter voliti in biti izvoljen na lokalnih volitvah v državi stalnega prebivališča, četudi nismo državljani dotične države članice EU;
pravico do celovite diplomatske in konzularne zaščite na veleposlaništvu ali konzulatu katere koli druge države članice EU (v primeru bolezni, težje nesreče ali smrti, zapora, pripora ali napada ter za pomoč pri urejanju statusnih zadev posameznika, na primer izdaja potnega lista za vrnitev);
pravica nasloviti peticijo na Evropski parlament o zadevi, ki je povezana z EU in vas neposredno zadeva. Vašo peticijo bo obravnaval odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki sicer nima pooblastila, s katerim bi lahko neposredno rešil zadevo, vendar lahko kljub temu izvaja pritisk na vpletene;
pravica obrniti se na varuha človekovih pravic, če pride do spora med vami in institucijo EU in menite, da je prišlo do nepravilnosti v upravnem postopku ali do opustitve dejanj. Ta način ni primeren za spore na nacionalni ravni;
pravica pritožiti se Evropski komisiji zaradi domnevne kršitve zakonodaje EU v državi članici. Komisija bo vašo pritožbo obravnavala in lahko od zadevne države zahteva, da spremeni svojo zakonodajo. Ta način ni primeren za spore med zasebnimi strankami.
Evropsko komisijo sestavlja 27 komisarjev - eden iz vsake države članice - ki pokrivajo posamezna področja. Vendar pa je 'Komisija' tudi organizacija, ki v različnih delovnih oddelkih zaposluje oziroma v kateri dela 25.000 ljudi. Komisija predlaga zakone v sprejem Svetu EU in Evropskemu parlamentu, pripravi predhodni predlog proračuna EU, je odgovorna za izvajanje zakonodaje EU in predstavlja EU v tretjih državah oz. nekaterih mednarodnih organizacijah.
Svet ministrov je osrednji organ političnega odločanja v EU. Zastopa države članice, njegova sestava pa je odvisna od tematike na dnevnem redu. Med vsemi institucijami EU ima Svet največjo moč, predvsem na področju zakonodaje. Odločitve za posamezna področja sprejema s soglasjem ali s kvalificirano večino. Države članice izmenično predsedujejo Svetu EU za dobo šestih mesecev.
Evropski parlament je edinstvena nadnacionalna institucija, katere člani so izvoljeni demokratično na splošnih neposrednih volitvah. Parlament zastopa interese vseh 492 milijonov državljanov, ki so danes združeni v Evropski uniji. 785 evropskih poslancev iz 27 držav članic skupaj s Svetom ministrov sprejema večino zakonodaje v pristojnosti Evropske unije in ima tako velik vpliv na vsakdanje življenje evropskih državljanov.
Sodišče Evropskih skupnosti je sodni organ EU. Sestavljajo ga tri sodišča: Sodišče, Sodišče prve stopnje in Sodišče za uslužbence. Njihovi glavni nalogi sta nadzor nad zakonitostjo aktov Skupnosti in zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava Skupnosti.
Računsko sodišče, ustanovljeno leta 1975, je samostojna revizijska institucija Evropske unije, katere naloga je preverjati, ali so sredstva EU ustrezno zbrana in porabljena zakonito, gospodarno in za predvideni namen. Cilj Evropskega računskega sodišča je zagotoviti, da davkoplačevalci dobijo največ za svoj denar. Sodišče ima pravico revidirati vsako osebo ali organizacijo, ki upravlja sredstva EU.
Evropska ustava je na področju pristojnosti Evropske unije naredila korak naprej od prejšnjih Pogodb s tem, da jih je natančneje razmejila na tri kategorije:
Področja, kjer ima EU izključno zakonodajno pristojnost. Njena zakonodaja prevlada med zakoni držav članic in tako vse države sledijo skupnim pravilom:
Področja, ki jih EU ureja skupaj z državami članicami in si torej z njimi deli zakonodajno pristojnost. Če pa EU na teh področjih izda zakon, so ga države članice dolžne upoštevati:
Voditelji držav članic Evropske unije so 19. oktobra 2007 v Lizboni dosegli dogovor o Pogodbi o reformi, ki naj bi EU omogočila učinkovito delovanje in okrepila njeno vlogo v svetu. 13. decembra 2007 so voditelji v Lizboni slovesno podpisali Pogodbo o reformi, ki se zato imenuje tudi Lizbonska pogodba. Podpisu sledi proces ratifikacije v vseh 27 državah članicah in Evropskem parlamentu, ki pa še ni zaključen.
Nova pogodba tako ne bo ustava, ki bi nadomestila vse dosedanje pogodbe (kot je bilo to predvideno s Pogodbo o ustavi za Evropo), temveč bo nadomestila oziroma spremenila obstoječe pogodbe (Pogodbo o Evropski uniji ter Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti). Pogodba sicer ohranja večino vsebine, ne pa tudi oblike ustavne pogodbe. V pogodbi tako ne bo izrecne omembe simbolov EU (zastava, himna, slogan), ki bi nakazovali na ustavnost, opuščeni so tudi nazivi "zakon" in "predlog zakona", tako da pravni red EU ne bi spominjal na nacionalne zakonodaje.
Slovenski državljani smo 1. maja 2004 postali državljani EU. Evropsko državljanstvo, ki slovenskega ne nadomešča, temveč ga dopolnjuje. Kot evropski državljani lahko sodelujemo pri odločanju posredno – z volitvami ali neposredno:
Pravica nasloviti peticijo na Evropski parlament o zadevi, ki je povezana z EU in vas neposredno zadeva. Vašo peticijo bo obravnaval odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki sicer nima pooblastila, s katerim bi lahko neposredno rešil zadevo, vendar lahko kljub temu izvaja pritisk na vpletene.
